Žalujka.

Vrba,

za kom žaluješ?

Zaradi koga povešaš glavo?

Ali vidiš njegov odsev v reki

ki teče naprej?

V valove ujet

išče pristan,

sega po tebi, a zaman.

Povesi veje,

ki kakor lasje se vijejo k tlom,

njegova rešitev si,

v kateri bo našel svoj dom.

foto: its respectful author/owner

2 Mz 20, 5

hudiča je toliko

kolikor veruješ vanj

zato ne bom hodila za procesijo

klečala

jedla kar bi naj bilo živo

in se kesala grehov

ne rabim Bhagavadgite

ali Koširjeve Mance

da mi pihne na dušo

ter povabi na raziskovanje

tam pri bolnici sva šli k vedeževalki

vse ji je izdala

in jo vprašala naj ji pove

naj ji razkrije skrivnosti

besede so bile položene

v laži

zibaj jih

zibaj

da se ne zbudijo

da ne preglasijo

tvoje vere v boljši jutri

po peklu ni več poti nazaj

foto: its respectful author/owner

Oldtajmer.

Predvajal si

eno in isto ploščo,

pel si jo na pamet;

na istem mestu

je preskočila refren.

Gramofonu si znova

in znova obljubljal,

da ga boš zalučal

čez okno,

a bil ti je drag

in v ponos.

Danes bi rekli neprecenljiv.

Ni res.

da ima vse svojo ceno.

Ker se nisi prodal,

si potegnil krajšo,

a mirno spal;

s škripajočo ploščo

v ozadju.

foto: Clara

Smrtni greh.

za krsto so šli

mama oče

babica in stric

nisem ga poznala

deset let je preveč

za spomin

nisem prišla

sedmina je šega

a za jesti bo

govedina in pražen krompir

vino

mineralna voda

in sok

za povrh še kava

če bi kdo hotel

ali šilce žganja

za župnika

nisem ga videla

duh ostane

na zabavi svoje smrti

tako verujejo

čeprav ti nisi hodil v cerkev

tvoje želje

so preslišane

naredili so po svoje

odpusti jim

foto: its respectful author/owner

Za vsakim uspešnim moškim stoji še bolj uspešna ženska.

ko se je bog spustil na zemljo

so ga pribili na križ

kralja

pankrta

matere jočejo

ob grobu sina

vojaka

hčere tolažijo

ob krsti

moža

očeta

brata

z močjo posiljujejo

z ognjem morijo

kipe z obrazi rušijo

v žepih nosijo bonbone

za nič krive otroke

darujejo maše

govorijo na piedestalu

opravičujejo

lažejo

z varnostniki na preži

ženske vodijo svet

v visokih petah

rojevajo nove smrti

podpisujejo usmrtitve

dan za dnem

klavnice so polne

zaudarjajo po mesojedih živalih

po zverinah

kanibalih

brezupje za rešetkami

se polni z govnom

debelih zadnjic

s tatujem delfinčka

ali playboy zajčka

oprsja kipijo

pod težo silikona

diamantov

najboljših prijateljev

na banketu bede

ki jo blišč zaslepi

prazni možgani

niso napaka v evoluciji

prazno srce povzroča gorje

foto: its respectful author/owner

Poletna.

Ventilator. In veter v laseh.

slačim se

sezuvam

spenjam lase

skačem v kad polno vode

in mislim na morje

jem samo melone

rdeče rumene sočne

slastne

sveže in mokre

pred žarki

se skrivam pod streho

v senci

pod drevesi

na hladnem

ventilator je na stopnji tri

(od tri)

pihaj

pihaj

ni mi mar za frizuro

ali izgubljeno trepalnico

pihaj

ohladi

me

foto: its respectful author/owner

Na tvojem vrtu.

Po rože sem prišla.

Po črne rože,

ki rastejo na tvojem vrtu.

Vse leto rastejo

in divje cveto,

njihova življenja nikoli ne ugasnejo.

Že zdavnaj so videti mrtve

(tvoje oči),

brez trnov so,

a vseeno se jih bojim.

Ne boš mi pel,

kot si včasih znal,

glas je pojenjal,

poniknil v večer.

Vzel te je s sabo,

mene ni hotel;

rože bom nabrala v tvoj spomin.

foto: London Belle

Usodni espresso.

Lahko si bereš z dlani,

lahko povežeš črte

in si izmisliš prihodnost,

tudi takšno,

ki je ni.

Slepo verjemi!

Nihče ti ne more

dati večjega upanja,

a za večje prevare nimaš denarja.

Z vsakim pogledom v zrcalo

si lažeš in

upaš zaman.

Zaslepljen si od gledanja

v kavno usedlino.

foto: its respectful author/owner

Svet brez pravil.

Pohodi plin do konca!

Tukaj so ceste prazne,

sem ne zahaja nihče.

Tu so moje poti,

moje slike;

tu najdeš mene.

Samo.

Realnost si prodal za sanje,

barantal si,

a nisi vedel da tukaj

prodajajo smrt.

Oprosti.

foto: its respectful author/owner

Govorica noči.

Težka je noč,

ki lega nad mano,

krošnje zapira,

cvetovom jemlje zrak.

Čebele vesele

so se poskrile,

valovi reke pod kamenje

stečejo,

na polju glavo povesil je mak.

Modro izginja,

v nebo se steka poslednji dah.

Tvoji poljubi so vroči

nocoj,

telesa razgreta

nosi jih ples, vrtiva se,

vse do nebes.

foto: Daniil Zalessky

Julijske.

Kozarec marmelade.

Pod marelico

sva se usedla,

preštevala sva sadeže.

Zreli so padli na tla.

Chemtraili.

Koliko krat je odbilo

v božjem hramu?

Koliko ptic je odletelo?

Toliko hrupa za prazen  nič.

Bogovi so padli na glavo.

Če bi se bogovi

postavili na glavo,

bi se gotovo smejali človeški norosti;

tako kot v filmu.

Bilo je v Afriki.

Krvava noč.

Za lahko noč

pobij vse komarje,

ki so v napoto;

kri naj brizga.

Prepleskali bomo v jeseni.

O dvoličnosti.

Tudi jaz imam rada živali.

Pse, muce, zajčke in celo kače.

Sploh nisem izbirčna.

Danes bo za kosilo pečenka.

foto: Tree installation by Francois Mechain

Dokazi ljubezni.

Redno pretepa ženo,

otroka in psa;

televizor je vrgel čez okno,

ker njegovi niso zmagali.

Krivo je bilo pivo,

več piv kot jih telo prenese.             

Gospa nadleguje dečke,

ker jo je stric zlorabil;

bila je še majhna in nihče ji ni verjel,

sedaj zdravi travmo na enak način.

Kam gre svet?

Kam gredo ljudje?

Norišnice niso tako polne

kot zapori, ki pokajo po šivih.

Zapornik stane več kot ostareli

in bolni človek v domu;

otroci so se ga naveličali,

sedaj čakajo samo še na zapuščinsko.

Potem se prepirajo še na sodišču,

ker Borut ni dobil enakega deleža

kot Anica.

Demenca je včasih več kot dobrodošla.

foto: its respectful author/owner

''Krasni novi svet.''

Razumem,

da ne maraš brati mojih pesmi.

Tistih, ki niso dobre,

lepe,

prijazne.

Nekatere res niso takšne.

Nekatere so polne žalosti,

bolečine,

cmokov v grlu.

Piše jih realnost.

Kruta je.

Čeprav bi morala biti dobra,

lepa,

prijazna.

Ni vedno takšna.

Včasih je polna trpečih,

solznih,

boječih se usod.

A nekatere le niso takšne.

Ne hodi predaleč!

Tukaj ustvarjajva prijetno,

čudovito,

ljubeče.

Za vse.
                                                             

foto: its respectful author/owner

Hlapec in njegove ovčice.

Nekatere predstave

znajo biti sila čudne in

nerazumljive.

Živina se več ne zna obnašati!

Kakšna kultura neki,

fino ni zapisano v bontonu.

To ne pride samo od sebe,

temveč s položajem,

s kuverto, z razkrečenimi nogami,

komolčarstvom in ritolizništvom.

Kdo si ne bi želel privilegijev,

če pozna prave obraze?

Kdo jih ne bi izkoristil?

Načelnost ni izbira, ko gre za dostojanstvo,

do katerega prideš na nepošten način.

Vse poješ,

samo da imaš delo,

službo, ponos in boljši jutri.

Vse preneseš, četudi jim s tal

poljubljaš stopala

in ješ pokvarjeno iz njihovih rok.

Umazanije ne moreš sprati niti z belilom!

Ponižen hlapec kot si,

boš tiho, medtem ko hodijo po tebi?

Ali ko ti pod noge mečejo svoj lasten drek,

ki ga niso sposobni prebaviti?

Osvobodi se!

Pokaži jim sredinec!

foto: its respectful author/owner

Na prepihu.

Ne moreš se ograditi

od sveta.

Ni tako enostavno

kot zlesti v škatlo

in jo zapreti,

zalepiti,

odposlati na nov naslov.

Ostanejo ti vsa okna,

ki si jih pozabil zapreti.

Sedaj piha skozi,

piha huje, kot je pozimi mraz.

Svet je obseden s prepihom

in zapira vse pred seboj,

obuva copate,

debele nogavice, ki jih je lansko zimo

spletla babica.

Tudi njej je prepih vzel moža

in sina, edinega otroka,

ki ga je spravila na svet.

Močno ga je zavijala v odejo,

stiskala k prsim, ga ščitila.

A pred svetom se ne moreš zaščititi.

Udarja te, tepe, odriva in hkrati vleče za sabo;

prepiha te z vseh smeri.

foto: its respectful author/owner

Odkup zlata.

Za kosilo sem pojedla žemljo.

V šolo sem obula mamine čevlje,

premajhni so in močno tiščijo,

a primernejših nimam.

Za večerjo bom spila

dva kozarca vode več

in se pretvarjala, da grem sita spat.

Očeta bodo pregovorili

naj proda poročni prstan,

edino zlato, ki ga ima;

morda bo lahko plačal elektriko,

a verjetno bo zadostovalo le za enkrat.

Odpelji me stran,

ne rabim na morje ali

na smučanje v francoske Alpe;

samo stran,

stran od ponorelega sveta.

foto: its respectful author/owner

Reciklirano otroštvo.

Raztrgan. 

Umazan.

Lačen.

Delam, igre ne poznam.

Morda nimam staršev,

morda so bolni, ali le revni,

a dovolj,

da dneve preživim na smetišču življenja.

Životarim.

Noči prespim na trdih tleh

in sanjam, da se ugrezam v zemljo.

Čeprav ne poznam drugega,

ali boljšega,

vem, da to ne bi smela biti moja usoda.

Tako pač čutim,

povej mi, če se motim -

bom takoj spet zavihal rokave

in ti verjel na besedo.

Povej mi,

ali so pozabili name?

So se že navadili? Utrdili kožo?

So utrdili srce?

Kralj se bo rodil.

Modreci so že na poti.

Darove prinašajo -

zlato za kralja, izbrano kadilo in miro.

Mene sploh več ne pogledajo.

Preveč so zaslepljeni z naklado,

ekskluzivo, z bliščem, ki je pravzaprav beda sveta.

Moj svet ni pomemben, a meni pomeni vse.

Kakor smeti ste me zavrgli.

Tukaj jih žal ne reciklirajo.

foto: its respectful authors/owners

Za vsako ceno.

Globoko pod kožo

se svetlijo misli;

kakor, da bi gledal

z najvišje gore sveta

v najnižje prostore srca.

V glavi je čudna atmosfera,

ker si že predolgo na poti

iskanja.

Si našel sebe,

resnico, ali le močneje zasadil dvom?

Si ponudil roko v pomoč,

se odžejal v odsevu potoka,

ali se le zrinil skozi zid?

Čimprej do konca,

čimprej na cilj,

zmotna je sladkost zmage.

Si jo zaslužil?

foto: its respectful author/owner

Ime.

Saj veš.

da ne maram jazza,

ampak tisti saksofon

bi lahko zaradi mene

igral vso noč.

Zvok bi se odbijal

od vinskih kozarcev

najboljših letnikov,

prazne prostore bi napolnil

s čudovitim.

Kakor so tvoje oči,

ko me pogledaš;

kot si me takrat.

Ah, ta preteklost,

postavlja preveč vprašanj;

nikoli se ne izide,

nikoli ne zaide.

foto: its respectful author/owner

Ko sem najbolj tvoja.

Tak si mi najbolj všeč -

surov,

glasen

in brez sramu;

ko se me dotakneš,

vzdrhtim.

Mehka koža diši po tebi.

foto: its respectful author/owner

Zajtrk v postelji.

Brezsramno sem sedela

na robu postelje

in si natikala nogavice;

v upanju,

da te vidim

vsaj kako bereš časopis,

si nalivaš kavo -

eno in potem še eno

minuto predolgo;

vem,

spet sem zamudila

seksi jutranje prizore -

namesto njih

sem dobila romantiko

zažganega toasta

s kavo in mlekom.

foto: its respectful author/owner

Tišina, prosim!

Po klavirju si udarjal,

da so tipke letele

po zraku kakor pesmi.

Oni pa so pili pivo

in se sploh niso

zmenili zate.

Za to, da si izjokal srce

in prodal dušo za nekaj dinarjev.

Ploskanje rok

je povzelo zgodbo večerne miline,

ki se je utapljala v popolnosti

tišine.

Klanjajo se ti.

foto: Felicity Sim