Reciklirano otroštvo.

Raztrgan. 

Umazan.

Lačen.

Delam, igre ne poznam.

Morda nimam staršev,

morda so bolni, ali le revni,

a dovolj,

da dneve preživim na smetišču življenja.

Životarim.

Noči prespim na trdih tleh

in sanjam, da se ugrezam v zemljo.

Čeprav ne poznam drugega,

ali boljšega,

vem, da to ne bi smela biti moja usoda.

Tako pač čutim,

povej mi, če se motim -

bom takoj spet zavihal rokave

in ti verjel na besedo.

Povej mi,

ali so pozabili name?

So se že navadili? Utrdili kožo?

So utrdili srce?

Kralj se bo rodil.

Modreci so že na poti.

Darove prinašajo -

zlato za kralja, izbrano kadilo in miro.

Mene sploh več ne pogledajo.

Preveč so zaslepljeni z naklado,

ekskluzivo, z bliščem, ki je pravzaprav beda sveta.

Moj svet ni pomemben, a meni pomeni vse.

Kakor smeti ste me zavrgli.

Tukaj jih žal ne reciklirajo.

foto: its respectful authors/owners