Po rože sem prišla.
Po črne rože,
ki rastejo na tvojem vrtu.
Vse leto rastejo
in divje cveto,
njihova življenja
nikoli ne ugasnejo.
Že zdavnaj so videti
mrtve
(tvoje oči),
brez trnov so,
a vseeno se jih
bojim.
Ne boš mi pel,
kot si včasih znal,
glas je pojenjal,
poniknil v večer.
Vzel te je s sabo,
mene ni hotel;
rože bom nabrala v
tvoj spomin.
 |
| foto: London Belle |
No comments:
Post a Comment