''Ko bom velika, bom Štefka.''

V suho brazdo je déla krompir,

da bo zrasel do jeseni;

da bo kašča polna zakladov narave,

da se bodo police šibile

pod težo vloženih kumaric,

hruškovega kompota in kislega zelja.

Z vso skrbjo bo nosila vodo na njivo

in dala piti zemlji

po dolgem vročem dnevu.

Češnja se ji bo priklonila v pozdrav

in zahvalila za skrbno roko.

Pogladila je trave in z njimi vred metulja,

ki se je ravnokar pogostil na rumenem cvetu;

moral je odleteti,

ker mu je človeška roka tuja;

tudi roka ostarele ženice,

ki je tanka, suha, nagubana,

zdelana,

a kljub vsemu nežno poboža -

ostarelega psa,

ki se skriva v senci drevesa,

sliko pokojnega moža

ali vrtnice nasajene ob lesenem plotu,

poklonijo ji rumene cvetove.

foto: its respectful author/owner

Drobne želje.

Med položnicami se je sesedla,

jokajoč obraz je skrila med dlani.

Morda ji že jutri odklopijo elektriko;

morda bo že jutri na cesti

prosila za drobiž.

Mama, ne joči,

moleduje deklica temnih oči.

K sebi stiska medvedka,

ki ga je dobila za rojstni dan,

ko jim je še dobro šlo.

Sedaj že dve leti nosi iste hlače;

le kaj bo, ko jih bo prerasla.

Ne joči, mamica,

v sanjah govori najmlajši.

Saj bom priden in ne bom pisal Božičku

svojih želja;

saj želja je le ena sama -

da bi se mami posušile solze,

da bi sedli za mizo in rekli mizica, pogrni se;

da bi se izpolnile drobne želje.

foto: its respectful author/owner