''Ko bom velika, bom Štefka.''

V suho brazdo je déla krompir,

da bo zrasel do jeseni;

da bo kašča polna zakladov narave,

da se bodo police šibile

pod težo vloženih kumaric,

hruškovega kompota in kislega zelja.

Z vso skrbjo bo nosila vodo na njivo

in dala piti zemlji

po dolgem vročem dnevu.

Češnja se ji bo priklonila v pozdrav

in zahvalila za skrbno roko.

Pogladila je trave in z njimi vred metulja,

ki se je ravnokar pogostil na rumenem cvetu;

moral je odleteti,

ker mu je človeška roka tuja;

tudi roka ostarele ženice,

ki je tanka, suha, nagubana,

zdelana,

a kljub vsemu nežno poboža -

ostarelega psa,

ki se skriva v senci drevesa,

sliko pokojnega moža

ali vrtnice nasajene ob lesenem plotu,

poklonijo ji rumene cvetove.

foto: its respectful author/owner