Brezmadežno sonce večnega dne.

Na viseči mreži razprostrti med češnjo in marelico,

me je veter odpihnil v deželo večnega dne.

V ozadju čebljajo črmlji in čebele,

na nebu odzvanjajo ptice

in oči zaprte pred soncem, ki greje obraz,

spijo in sanjajo.

Za trenutek pride oblak in ga zakrije,

da že hitim po odejo,

v tretjem predalu spodaj čaka -

oprana in zložena kot kup nesreče čaka

na to za kar je bila ustvarjena.

In misli so spet nazaj.

Misli, ki sanjajo večen dan

in brezmadežno sonce.

Ali pa je brezmadežen dan večnega sonca,

ali sončen dan brezmadežne večnosti;

kraj večnega prehoda med pomladjo in poletjem -

ko jutra najlepše dišijo,

ko dan sleče odvečna oblačila in nadene sončna očala,

ko na terasah ograjenih z bambusom žvenketajo kozarci hladne pijače;

nič ga ne zmoti, vse je ravno prav -

dokler otroku ne pade na tla kepica sladoleda

in s solznimi očmi skoraj izusti jok,

a potem že gleda mravljice kako v vrsti hodijo na sladko osvežitev;

in že se otrok zamoti in vse je spet ravno prav.

Ta kraj je najlepši kraj na svetu.

foto: jaz