In je pihal veter
tako močno,
da so veje udarjale ob žlebove
morje je vzvalovalo
vse višje in višje,
pod seboj je pokopalo senčnike
in poletne spomine
na sladoled, prvi poljub, na kopalke,
ki so se prvi dan strgale na ostrih skalah,
na postavne mladenke in zagorele fante zgoraj brez
In je pihal veter
tako močno,
da so se galebi zbali za svoje domove,
da so ladje v pristaniščih ječale pod težo železa
in za trenutek se je zdelo
da so v strahu pobegnili vsi oblaki z neba
a pihal je veter le zato,
da ji je utrl pot z neba
 |
| foto: its respectful author/owner |
No comments:
Post a Comment