Jogging your life away.

Nimamo vsi brezhibne kože
in krasne poletne polti,
ne tečemo vsi navkreber
ali si nabiramo planinskih točk.
Eni raje v miru sedemo na tla,
se prislonimo na plot
in vdihnemo zrak.
Samo to -
vdih, izdih.
Ne rabimo vsi joge v vsakdanjem življenju
in meditacije pod budnim očesom guruja,
ki zna stati na glavi;
eni se bojimo višine tudi, če je obrnjena narobe.
Mogoče nas bo v starosti kakšna kost več bolela,
ali pa bomo hodili iz lekarne s celo vrečo tablet,
a pobralo nas bo ravno tako 'nepričakovano'
kot zdrave duhove zdravih teles.

foto: funnyjogging

Odrešitev.

Žalost.

Povsod sama žalost.

In solzne oči.

in matere brez mož

otroci brez očetov

oče brez otroka

To najbolj boli.

Bolečina.

Ena sama bolečina.

in stisnjene dlani

krhki objemi

mrzle noči

Brezup in nemoč

potiskata k tlom,

človeštvo v vrstah umira.

Čaka na zadnji dih

pod strelom.

Pod kamni

se duše dušijo,

mejo med peklom in rajem lovijo.

foto: its respectful author/owner

Na drugi strani okna.

Življenje na drugi strani okna

se premika v naglici.

Koliko pet se je že polomilo med kockami

vedo samo tlakovana tla.

Na drugi strani okna

se otroci razposajeno vračajo iz šole.

''Počitnice!''

Tina je pri sosedovih zagledala dimnikarja in

hitro poiskala edini gumb na hlačah.

Brownovi odhajajo na počitnice.

Štirinajst dni jih ne bo.

Psa, kokeršpanjela Črnuhca, bodo pustili pri babici.

Star je in ravno tako len kot oma,

ki ne mara na morje.

Ob sedmih zvečer se zrak umiri.

Okno spusti v sobo prijeten vonj

po večerjah vzdolž ulice.

Ostareli Bob P. na številki 27 igra klavir,

a kaj ko zna le eno pesem.

Ali pa se drugih ne spomni.

Življenje na drugi strani okna

ne pozna njene najljubše pesmi,

ki si jo mrmra ne da bi vedela zakaj.

Kot odmev se vrača,

znova in znova se odbija od sten

in nekje v daljavi izzveni.

Na drugi strani okna se vse spreminja,

a že leta je isto.

Le otroci rastejo,

stari umirajo,

psi lajajo za visokimi ograjami.

Potem spet sneži do kolen.

Ona pa čaka na pesem,

ki vse spremeni.

''Zagotovo bo napisal lepšo,

z rimami, ki ne bolijo.''

Na drugi strani okna jo bo povabil na ples.

Zavidam ljudem, ki sovražijo ponedeljke.

Mnogo raje bi se zbujala

še v mraku,

z avta postrgala led in se odpeljala

v službo dovolj zgodaj,

da bi čez zebro spustila še pešce

zavite v meglo.

Mnogo raje bi jedla zajtrk ob desetih

in razmišljala o kosilu

na poti domov dovolj pozno,

da bi skočila še v trgovino po kruh

in riž -

za kosilo bo danes rižota.

Mnogo raje bi zvečer utrujena

zlezla med rjuhe

in čakala na vikend paket,

ko bi postorila vse ostalo:

z vrta odstranila ves plevel

pticam očistila lanska gnezda

peljala psa na sprehod

prebrala še zadnji odlomek iz knjige

se predala popoldanskemu spancu

in kozarcu rdečega v soboto zvečer.

Rada bi sovražila ponedeljke.

foto: its respectful author/owner

Jutri je nov dan.

pusti mi trenutke žalosti

za bolečino

ki utripa pod neodgovorjenimi vprašaji

kot nalašč je dan

kot nalašč

pod snegom utripa življenje

radost se budi

srce je odprto na stežaj

preveč je v njem stvari

neutolažljivih

in skrbi

z jutrišnjim dnem več ne bo

odprla bom okno

v svobodo