Sezidali so si grad. Pritličnega, saj tisti za več generacij niso več moderni. Vse naokoli so posejali travico, a ne kakršno koli, temveč angleško. Gnojili so jo in kosili, da je lepo rasla. ''Kako je krasna'', je pripomnila sosedova Ančka. Godilo jim je.
Potem so se v sosednji grad priselili novi; sosedje Mrakovi, so jim rekli. Posadili so češnjo in ko je zrasla, so veje na desni posegle čez plot. Čez plot njihovega posestva.
''Nezaslišano'', je godrnjal ata, medtem ko je mama tiho kuhala kosilo in so se otroci igrali s psom. A ne s kakršnim koli psom, temveč s takšnim pravim - čistokrvnim z rodovnikom.
''Nezaslišano'', je ata zopet povzdignil glas, da so mu vsi prisluhnili. ''Tako se pa ne bomo šli!'' In že je prišel iz garaže z motorko v rokah. Porezal je veje polne debelih rdečih češenj. Mrakovi so izza zavese opazovali soseda pri njegovem nerazumnem početju. Potem se je ata Mrak končno opogumil, stopil do ograje ter dejal: ''Če želite vam jih naberem kakšno kilo, dovolj jih je za vse. Toda, če jo boste takole porezali ne bo kaj dosti ostalo od nje.''
A sosed ga ni razumel. V ušesih mu je odmeval zvok motorne žage in ves užaljen se je vrnil v svoj grad. Na mizi ga je že čakalo kosilo in za posladek češnjeva pita iz češenj, ki jih je prejšnji dan Mrakova dala njegovi ženi.
''Dober tek'', mu je dejala.
 |
| foto: its respectful author/owner |
