Oda ''radosti''.

 Leta 2003 je bila Oda radosti razglašena za himno Evropske unije. 

Si Evropa danes sploh še zasluži takšno vzvišeno pesem za svojo uradno himno? Nikakor! Iz pepela zgodovine se namreč zopet dviga tisto, kar bi za večno moralo ostati samo v zgodovinskih knjigah - sovraštvo, rodovitna tla nacizmu in fašizmu.

Ničesar se nismo naučili!

Evropa je bela
z modrimi očmi,
visokorasli fantje
dvigajo pesti.
Sieg Heil!
doni,
Alpe-Donava-Jadran
to je vendar naš pristan.
Razkazujejo tatuje -
Raus!
nazaj, na tuje.
Evropa je bela
z modrimi očmi,
tu zate, tujec, ničesar več ni.

foto: NOtonazism

Tisti dan v mesecu. (enaindvajsetega smo)

Pred bankami

na betonu sedijo.

Čakajo, da država da.

money, money, money

(must be funny

in the rich man's world)

Premraženi,

sredi zime brez snega

si manejo roke:

''danes pa bo''.

Za kruh in pašteto,

za litrco, heroin ali tablete;

nekako je treba preživet iz meseca v mesec.

Vrsta pred bankomati se daljša,

tista pred trgovino pa krajša.

Kaj dosti ne ostane,

a glavno, da imamo se radi.

Je vsaj pri srcu toplo,

če že za kurjavo ni.

foto:sobotainfo.com

Ground control to Major Tom:

Na tkanini lastnih sanj

zaspiš.

Kako daleč lahko greš?

Tako daleč.

Neskončnost čaka.

Nevidne strune.

Muza spet brenka na kitaro.

V podhodu je temno,

a suho. Mraz reže do kosti.

Le oči gledajo in prsti igrajo.

Njuno melodijo.

Samo ta je med njima.

Vsakič, ko stopa mimo.

Samo ta ju povezuje.

Vsakič, ko nima časa.

Samo igra in igra in vsakič gre naprej,

neslišno in po prstih, da ne zmoti trenutka.

Sledi samo melodija.

Neslišno in po prstih, da ne zmoti korakov.

foto: dance