Muza spet brenka na kitaro.
V podhodu je temno,
a suho. Mraz reže do kosti.
Le oči gledajo in prsti igrajo.
Njuno melodijo.
Samo ta je med njima.
Vsakič, ko stopa mimo.
Samo ta ju povezuje.
Vsakič, ko nima časa.
Samo igra in igra in vsakič gre naprej,
neslišno in po prstih, da ne zmoti trenutka.
Sledi samo melodija.
Neslišno in po prstih, da ne zmoti korakov.
 |
| foto: dance |
No comments:
Post a Comment