nova.

Zgodnja jesen
zaziba v melanholijo
svež zrak
goloto zakrije.
Jutra zadišijo po kavi
po zvoku dežnih kapelj preko roba
zven imajo po zaprtih vratih.
Megla prestreže vse besede
zastre hrup z ulic
v zgodnjo jesen z lahkoto izginem
vase se ujamem.

foto: http://ljubeznice.blogspot.com/

rumena.

Spuščala bi zmaje

da bi čutili svobodo

in veter v laseh

ki so padli po ramenih

Jezdila bi konje

da bi verjeli v neskončnost

v zgodbo ki se ne konča

na zadnji strani

Sanjala bi

o zvoku v belem

o prividih mavričnih barv

da bi bila resničnost svetlejša

(v rumenih odtenkih)

(brez naslova)

Morda te nikoli ne objamem,
nikoli v breztežnosti vesolja.
Kot da bi poniknila v globočine,
so poljubi zadušili kar se je izgubilo z neba;
nekaj kar tako,
kar lahko pogreša.
Nebo. Mene. Tebe. Angela. Hudiča.
Glasba, glas v tebi tiho igra naprej.
tako rada bi bila skrita sama v sebi,
da nikoli več ne vidim Padlih,
da nikoli ne podarim, da nikoli ne objamem.

foto: its respectful author/owner

bog.

Roža stoji v kotu.
Nemo zre predse.

Kdo ji je dal ime?
Kdo jo je omejil?
Ali obstaja Bog?

Ne spada v ta prostor.
Ne spada v samo en kot.
Mora imeti svobodo,
da zadiha in doda barvo svojemu licu.

Ali obstaja Bog?
Kdo ga je omejil?
Kdo mu je dal ime?

foto: its respectful author/owner

globine.

Kakor sočen ananas se razstopi v ustih
okus po morju.
Po neznanem, po obljubljenem.
Oči potonejo skupaj z vesoljem
v večno temo globin.
Od tam se ne vračajo.
Predolga je pot.
Prehitro vsak pozabi.
Pozabi, ker potem več ne boli,
da so odšle v globino globin,
razjeda jih sol.
Ni lahko biti izgubljen, če te nihče ne išče.
Morje ve, in vedo oči,
zadostuje jim okus po deželi Neznani.

http://www.greenoptimistic.com/

prepletanje.

Samo zato, ker so dolgi,
predolgi, da bi dosegli drugo stran sveta.
Nekje se zapletejo
in povzročijo zastoj na cesti.
Sredi največjega mesta, na koncu sveta.
Nekdo pa vse to mirno opazuje.
Ne vznemirjata ga kaos in hrup.
Vzame si čas,
razplete prste,
poboža dlani
in jim zaželi varno pot nazaj;
nazaj, ker so dolgi,
predolgi, da bi dosegli drugo stran sveta.

foto: its respectful author/owner

pot v Emavs.

Skozi steklo se odpira neskončnost.
Modro. Modrina.
Kakor cigaretni dim izpuhti skozi špranjo.
Odtisi so podrli tabuje
in onadva z roko v roki.
Zakaj rastejo drevesa na balkonih stolpnice
mi niso povedali.
Kaj se skriva za toliko okni mi niso izdali.
(globoko varovana skrivnost)
Modro izpuhti skozi špranjo,
steklo ga posrka vase.

foto: its respectful author/owner