Prestrašilo me je bučanje lokomotive,
vlak je že skoraj blizu.
Zaprasketale so iskrice,
železo se je topilo.
Usedla sem se na hladen beton.
In čakala, čakala, čakala.
Na vlak, ki ga morda ne bo.
Na pot, ki se konča v noči.
In gledam iskrice, sijoče in tople,
in greje me misel na prijeten, domač coupe.
A vlaka ni in ni
In pot, ki se izgubi v noči.
No comments:
Post a Comment