Odtisi prstov na koži
in sladka jeza napolni telo.
Preko vseh gričev potuje vzdih pozabljenih siren.
Nežno,
prav potiho se pogreza noč v harmonijo,
harmonija s harmonijo se prepleta.
Zaspi, zatisne oči in ušesa.
Tiho Tiho Tiho
Hodijo koraki poviti v tančice tegob,
hladen veter pride, zlomi srčne niti,
pomaga zvabiti dušo v grenkobo časa.
Ljudje sem ter tja, slonim ob mostu in begam,
se potolažim z grobimi besedami.
Kje je on, ki ga čakam?
Ki je rekel pri mostu.
Posrkal ga je duh večera,
ga odvlekel stran od mene v harmonijo
No comments:
Post a Comment