Prekleti denar.

Narava je kruta. V naravi velja zakon močnejšega.
Ampak narava nima razuma v smislu človeškega razuma.
Kakšno prednost imamo zato mi.
Kako lep svet bi lahko ustvarjali.
Miren, sožiten, sočuten.
Toda, zakaj? Če pa lahko gre nam boljše od drugih.
In na račun drugih.
Predvsem na račun drugih.

Prokleti dnar
je pokvaro ludi.
Oke se jim zasvetijo še samo,
ko vidijo neka vlkega, eksotičnega,
neka, kar se šajna in ima ime.
Ženskam se svetijo oke,
ko vidijo kluče od avtona bodočega deda,
moškim, ko vidijo kao nov telefon,
čeprav je blo pred njim že šest istih,
otrokom, ko vidijo kužka: ''Mami, jaz bi tudi''
in mami seveda nabavi;
in potem tti kužek zraste in grata nadloga.
In kolko otrok je nadloga,
zato jim kupijo vse, samo da majo mir
pred novim XXXL tv ekranom.
Samo tega ne vidijo,
ker se novo pač preveč sveti
in jim tud najbol drage rej-benovke ne pomagajo.
Zaradi pohlepa po dnarju trpijo živali,
narava, celi planet,
trpi človek, samo tega ne vidi,
ker je teslo.
Enga se človek ne zaveda:
- Dnarja ne morš jest
- Ljubezni ne morš kupit!
Na koncu pa bo jamral, da je karma prasica.
Na radiu se je zadnič vrtela pesem,
ki gre nekak tak: s ceste se na mizo ne vidi,
glavno, da je novi avto, tega vidijo vsi,
koga briga, če nimaš za kruh.
Moj ata pa bi reko: Pameti si naj rajši kupijo,
a kaj, ko tud pameti ne morš kupit.
Z dnarjem si lahko na koncu koncev samo rit obrišeš,
samo pol tvegaš, da se ti zadela wc školjka.

 

 

foto: its respectful author/owner