Ko zaprem vrata na dvorišče I.

Veliko želja se spremeni.

Potem človek odraste in gre malce v svet

ter pozabi na majhne stvari.

Mestne srajce so bolj na komot.

Vse je pri roki, vse je hitro, kot instant polenta.

Sanje o mestnem stanovanju polnem knjig in z balkonom,

dovolj velikim za pepelnik in stol,

se počasi dosanjajo, saj najemnina ni več hec.  

In če si rojen pod srečno zvezdo,

lahko nekega dne spakiraš in greš živet na deželo.

Ni treba daleč, le kakšnih dvajset minut iz betonske gneče.

Še vedno ti ni jasno, da si se v bistvu vrnil tja,

kjer se je tvoje življenje nekoč že začelo

in poskrbelo za nemalo lepih spominov iz otroštva.

Vse tisto,

kar si v vmesnem času ponotranjil kot

tuje, nepotrebno in vredno posmeha.

Vesela sem, da je bil to tisti zarečen kruh, ki sem ga morala pojesti.

foto: Andrejka Papič