''Glej, mama'', je rekel Bojan.
''Ob reki teče žica do koder seže oko''.
Dragi sin, povedala ti bom zgodbico
o ljudeh, ki so prišli izza devetih gora
in prek širnega morja
vse do naše prelepe Evrope.
Na čolnih so se stiskali.
Bili so lačni, premraženi, nekateri bolni.
Nekatere je vzelo morje, druge pohlepni
vozniki tovornjakov, nekatere je izdalo srce.
''Zakaj so odšli, mama? Ali jim doma ni bilo lepo?''
Tam so vojne, sinek moj, ničesar več nimajo, zato so
z upanjem v očeh prišli k nam. Tukaj je mir.
''Toda zakaj so postavili bodečo žico?
V knjigi sem prebral, da so jo nacisti tudi uporabljali,
ampak kje je že to...
Sedaj je vendar mir in ljudje se ne sovražimo več.''
Ah, sinko moj, veliko se boš moral naučiti
o svetu in o ljudeh.
Ampak sedaj še ne misli na to.
Lahko pa ti povem, da te bom po svojih najboljših močeh
vzgojila v poštenega in ljubečega človeka,
v takšnega, ki ne bo sovražil nikogar
samo zaradi barve kože, spolne identitete, narodne
pripadnosti,
vere ali obleke.
In potem svet, tudi zaradi tebe, ne bo več potreboval
nikakršnih žic ali meja.
 |
| foto: love |
