Na starem naslovu.

Včasih sem imela le sobo.

Če sem želela spremembo,

sem premaknila pohištvo.

Omaro, mizo, posteljo in stol.

Samo okno se ni pustilo motiti,

vztrajalo je na svojem mestu,

z istim razgledom na sosednji blok.

V vročih poletjih so v tretjem nadstropju

včasih navijali dalmatinsko glasbo,

da se je zdelo kot pozno ponoči

na pomolu,

z glasovi ljudi in pesmi v ozadju,

ki zazibajo v rahlo pijan občutek.

Sredi betona še bolj prija.

Noči so bile dolge,

a jutra prekratka celo za espresso;

preveč se je vedno mudilo.

Sedaj se ogibam prometu

in ljudem.

Ne pustim se motiti

in pohištvo stoji na svojem mestu.

(bolj ali manj)

foto: its respectful author/owner