Iz tistih časov si,
ko so še tipkali pesmi
na pisalnem stroju.
Prelepe pesmi
stkane iz stisk
življenja,
veličine srca,
iz iskric v očeh
zgubanega pogleda.
Risal si svoj svet in
dekleta -
Marianne, Suzanne in Alexandro;
na Manhattnu
si pel Alelujo,
in čeprav si končal na
Ulici
Strahov,
si se vedno znova pobral.
Skozi okno
si videl prihodnost
in se vprašal
ali se ni morda zgodil čudež,
na katerega si čakal -
daleč si
prišel
v svojem modrem
dežnem plašču.
Pesnik,
dovolj
si ljubil;
zapoj
še eno preden zaprejo.
 |
| foto: Liz Stiverson |
No comments:
Post a Comment