Lepa si
in
nemočna
stojiš
pred menoj,
kot da bi te
kipar izklesal iz kamna,
trdno, večno, golo.
Brezizrazen je tvoj obraz,
na licu solze vznemirjenja
tiho bolijo,
v noči bežijo
kakor netopirji čez nebo.
Ne
govoriš,
ne
slišiš mojih besed,
pozabljaš,
pomirjaš
trenutek,
z
dlanjo ga otreš.
![]() |
Stone Woman |
No comments:
Post a Comment